MALI TEKAČ
Nekoč je živel Mo Farah, ki je prihajal iz Afrike. Bil je
hiter in vzdržljiv, saj je moral vsak dan teči do šole, ki je bila oddaljena 2 kilometra.
Imel je 7 bratov, a le No je bil dovolj star za šolo. V hiši so imeli problem,
da so imeli samo en par čevljev. Vsakič ko je No končal šolo, je pritekel domov
in čevlje dal Moju. Ko je Mo prišel v šolo, je zamujal in bil velikokrat tepen zaradi zamujanja.
Nekega dne je Mo prišel v šolo in učitelja ni bilo v razredu, ker
je šel po prijavnice za tekaško tekmovanje. Mo je izvedel, da je glavna nagrada za zmagovalca teka par čevljev, zato se je prijavil. Od takrat Mo ni nikoli več zamujal v šolo, saj
se je do šole vsakič testiral in dosegal vrhunske čase. Starši niso verjeli v
Moja in so govorili, da se bo samo osramotil, ko bo zadnji. To je Moju zelo
podrlo samozavest in v šoli je bil še večkrat tepen zaradi zamujanja, saj se je do
šole plazil v solzah. Samo še trije dnevi so bili do tekmovanja in Mo je bil še vedno v solzah.
Napočil je dan tekmvanja. Mo se je na startu postavil v
zadnjo vrsto. Starter je dal znak in vsi so se zapodili, le Mo je čisto počasi
tekel. Pretekel je tretjino proge, ko je ob strani zagledal družino, ki je navijala
zanj. Takrat je zelo pospešil. Prehiteval je enega po enega, ko je naenkrat
prišel med prvih 12 tekmovalcev. Postavil se je na čelo in navijal oster tempo.
Počasi so tekmovalci zadaj začeli odpadati. Spredaj so ostali samo še trije. Proga je
potekala mimo Mojove hiše in Mo je zagledal mamo, ki je v solzah držala pesti. Takrat
je pospešil, da je naenkrat ostal sam na cilni ravnini z visoko dvignjenimi
rokami v zrak. Na odru za zmagovalce je dobil prislužene čevlje. Ko je prišel
domov, so ga vsi objeli ,še najbolj pa No in mama. Ker je Mo vedel, kako se je No
trudil vsakič, ko je končal šolo in je pritekel domov samo, da on ne bi zamudil
pouka, je težko prigarane čevlje podaril njemu. Od takrat naprej sta vedno hodila
skupaj v šolo.
